|
Glede na to, da sta oba sektorja zelo obsežna po svoji problematiki je Strateški svet za gospodarski razvoj (SSGR) omejil svojo razpravo na dva vidika: - vloga zasebnega kapitala in zasebne iniciative in
- vloga konkurence in liberalizacije.
Večjo pozornost je posvetil skupnim značilnostim obeh sektorjev. Skupna značilnost je, da prihaja do tranzicije tipično infrastrukturne dejavnosti v bolj tržno dejavnost izpostavljeno konkurenci in stalnemu prilagajanju. V Sloveniji ta proces tranzicije poteka v skladu s podobno tranzicijo v drugih državah EU. Proces je postopen in reguliran z direktivami EU.
Ugotovitve in mnenje i izbranih temah železnic
1) Prioriteta izgradnji železniške infrastrukture
Transportno infrastrukturo je treba gledati kot celoto (cestni, železniški in zračni promet). Z vidika Slovenije kot celote se cestni in železniški promet dopolnjujeta. Sedaj obstaja nesorazmerje: cestna infrastruktura je tako razvita glede na železniško, da slednja ni konkurenčna. Zato je za podpreti prizadevanja, da se doseže konkurenčnost železniškega transporta v primerjavi s cestnim.
Prihodnji razvoj prometa naj bo v čim večji meri celovit, kar pomeni, da upošteva možnosti vseh prometnih podsistemov. Stanje železniške infrastrukture je slabo in zaostaja za splošno ravnijo razvitosti v Sloveniji. Železniški promet ima z vidika sedanje splošne razvitosti prednosti pri porabi energije, pri vplivu na okolje, pri varnosti in pri potencialnih hitrosti. Ima pa slabosti pri fleksibilnosti in dostopnosti. Glede na vse to bi bilo treba dati izgradnji železniške infrastrukture poudarjeno prioriteto.
Strateški svet za gospodarski razvoj podpira uporabo javno zasebnega partnerstva za izgradnjo V. in X. koridorja. V prid take usmeritve govori tudi možnost, da bi na ta način najlažje in najbolj učinkovito uporabili sredstva, ki se pretakajo preko Evropske unije. Izgradnjo železniške infrastrukture bi bilo treba časovno tako izpeljati, da bi pri financiranju izgradnje v največji možni meri sodelovala EU sredstva. Izgradnjo železnic je potrebno tempirati na čas 2007-2013 in dosečI načrtovano stanje v času do leta 2020.
2) Uporabnina za železniško infrastrukturo
Temeljni vir financiranja prometne infratrukture mora biti tržen (cestnina oziroma koncesija pri cestah oziroma uporabnina pri železniški infrastrukturi). Pri tem naj država do vzpostavitve možnosti za celovito trženje železniško infrastrukturo delno financira tudi iz javnih sredstev.
Pogoji za zaračunavanje uporabnine so sicer izpolnjeni, vendar bo prehod na izvajanja tega sistema trajal še nekaj časa. Uporabnina za železniško infrastrukturo, kot cena uporabe, naj vsebuje vse stroške za izgradnjo, vzdrževanje in upravljanje železniške infrastrukture. To je nujno, če hočemo, da bo infrastruktura na razpolago različnim konkurentom iz Slovenije in tujine.
Organizacija železniškega prometa naj bo taka, da bodo sredstva, ki se bodo zbirala od uporabnine ostala znotraj železniškega gospodarstva. To pomeni, da se ta sredstva naj ne stekajo v proračun.
3) Subvencioniranje
Velik del sredstev za izgradnja železniške infrastrukture bo še kar nekaj časa zagotavljala država. Postopoma se naj preide na ekonomsko uporabnino infrastrukture, ki jo naj plačajo vsi prevozniki, tako za potniški kot tovorni promet. Povsem mogoče pa je, da bo država iz proračuna subvencionirala potniški promet na določenih progah.
Ugotovitve in mnenje o izbranih temah elektro energetike
1) Konkurenca
Slovenski elektroenergetski sistem je v preteklosti dobro opravljal svojo nalogo saj je zagotavljal zadostno in zanesljivo oskrbo z električno energijo po zmernih cenah, ki so v povprečju krile stroške energije. Ukrepi za povečanje učinkovitosti ne zahtevajo razgraditve sistema, temveč njegovo izboljševanje.
Uvajanje večje liberalizacije, večje konkurence, zasebne iniciative in boljše upoštevanje tržnih in ekonomskih razmer naj upošteva naravo sektorja elektroenergetike, ki spada v področje gospodarske infrastrukture, za katero veljajo posebnosti ekonomike gospodarske infrastrukture javnega značaja. Uvajanje konkurence na posameznih delih gospodarskega procesa je pozitivna rešitev, čeprav ima ta proces elemente simulirane konkurence. Vloga države je še naprej prevladujoča.
2) Nacionalna pristojnost
Smernice Evropske komisije o konkurenčnosti energetskega trga in vzpostavljanja enotnega energetskega trga v okviru EU naj Slovenija uvaja fleksibilno in zadržano v skladu svojimi nacionalnimi razmerami in potrebami. Posebno pa naj z zadržanostjo sprejema pobude o prenosu nacionalnih pristojnosti na nadnacionalno raven EU, kar se tiče organizacije nacionalnih energetskih sistemov. Odgovornost je še vedno na nacionalnih državah. Ta vidik se naj upošteva tudi pri izdajanju koncesij za oskrbo odjemalcev na slovenskem trgu.
3) Liberalizacija cen
Trg elektrike ima elemente monopolnega trga, ki je povrh tega trg ponudnikov, za katerega je značilna premajhna ponudbe glede na povpraševanje. Liberalizacija cen v takih razmerah bo nujno pritiskala na višanje cen. V prehodnem času pa bi bilo za razmisliti, kako s pomočjo regulacije cen preprečiti, da bi ponudniki izrabili obstoječe razmere uvajanja »liberalizacije« izključno v svojo korist.
Postopna liberalizacija cen električne energije tudi za gospodinjstva bi naj v nekaj letih odpravila posledice predolgega administrativnega zadrževanja cen za »tarifni odjem«. Seveda mora ta proces liberalizacije trga tudi spremljati ustvarjanje pogojev za liberalizacijo, kar pomeni večanje obsega ponudbe. Povečanje ponudbe z izgradnjo novih zmogljivosti je zato prioritetna naloga v kontekstu vzpostavljanja bolj ravnotežnih tržnih razmer.
Strateški svet za gospodarski razvoj
|
