Namen:
V financiranje in upravljanje velikih infrastrukturnih projektov je smiselno pritegniti zasebni sektor.
Predlagane spremembe:
Da bi bilo načelno politično podporo razvoju JZP mogoče operacionalizirati, so nujno potrebni ukrepi ekonomske politike vsaj na naslednjih treh področjih:
Opredelitev vsebinskih prioritet in zagotovitev širšega konsenza v državi za koncept JZP ;
Javni sektor mora pripraviti strategijo, s katero bo država na globalnem in sektorskem nivoju opredelila vlogo privatnega sektorja in s tem vlogo privatnih investitorjev pri financiranju in/ali upravljanju infrastrukture in drugega državnega premoženja, čigar vrednost je mogoče povečati s primerno poslovno uporabo. V slovenskih razmerah bi verjetno bilo smiselno, da o takšni strategiji razpravo opravi tudi Državni zbor, da se za JZP koncept pridobi širši politični konsenz v Sloveniji. To pa nikakor ni nepomembno v okolju, ki ni posebej prijazno do privatnih, še zlasti tujih investicij v področja, ki so bila tradicionalno v domeni države;
- Priprava in sprejem zakonodajnega okvira ;
- Le-ta mora jasno opredeljevati vlogo privatnega sektorja tako v financiranju investicij v nove in v obnovo obstoječih infrastrukturnih objektov in v drugo državno nepremičninsko premoženje;
- Vzpostavitev institucionalne podpore;
- Izkušnje iz drugih držav jasno kažejo, da je formiranje učinkovite institucionalne podpore ključnega pomena za iniciranje in razvoj koncepta JZP v državi.
Potrebne zakonske spremembe:
Čeprav ni nujno sprejeti posebnega zakona, ki bi urejal javno-zasebno partnerstvo, pač pa je mogoče potrebno zakonsko ureditev zagotoviti s spremembo večjega števila posebnih zakonov, pa bi bil simbolni učinek posebnega zakona za morebitno pospeševanje prakse javno-zasebnega partnerstva verjetno pri posebnem zakonu večji; možnost posebnega zakona kaže zato podpreti ;
Posebno ureditev javno-zasebnega partnerstva je smiselno omejiti na t.i. BOT projekte , torej razmerja med javnim in zasebnim partnerjem, v katerem zasebni partner zgradi nek objekt (praviloma javne infrastrukture), ki bodisi takoj ali po preteku določenega časa postane lastnina javnega partnerja; javni partner tega objekta ne plača posebej, pač pa si ga investitor poplača z njegovo uporabo;
Pri tem mora zakon omogočati tako povsem pogodbeno kot tudi statusno obliko javno-zasebnega partnerstva, torej tako, v kateri javni in zasebni partner ustanovita skupno pravno osebo (praviloma zasebnega prava), ki izvede projekt, in pripravita skupni poslovni načrt kot tudi način izstopa države iz komercialnega dela partnerstva (exit);
Zakon mora tudi predvideti pregleden in tržno utemeljen izstop države iz takšne pravne osebe, ker je mogoče na ta način bolje ovrednotiti obstoječe državno premoženje v nepremičninah;
Zakonska ureditev javno-zasebnega partnerstva mora temeljiti na ravnotežju javnega interesa, ki ga mora zagotavljati javni partner v ustanovitveni pogodbi skupne pravne osebe ali v posebnih pogodbah, in interesov zasebnega partnerja;
Omogočiti je tudi treba, da se lahko zasebni partner pravočasno vključi v obravnavo prostorskih aktov relevantnega območja, kar naj – ob doslednem upoštevanju javnega interesa – zagotovi njihovo realističnost in izvedljivost;
Tveganja v tem razmerju morajo biti razporejena načeloma tako, da jih nosi tista stranka, ki jih najlažje obvladuje (npr. t.i. politična tveganja mora praviloma nositi javni partner, tehnična pa zasebni partner); v vsakem primeru pa mora zasebni Partner nositi večino tržnih tveganj, torej tveganj v zvezi z obsegom povpraševanja;
Zakon mora zagotavljati, da vsi proračunski porabniki pri vseh večjih investicijskih projektih preizkusijo možnost oblikovanja javno-zasebnega partnerstva;
Zakon mora tudi omogočati, da pobude za javno-zasebno partnerstvo dajejo zainteresirani investitorji in da mora javni partner te pobude obravnavati in o njih odločiti;
Postopek, po katerem pride do sklenitve pogodbe, mora biti pregleden, konkurenčen in nediskriminatoren, hkrati pa mora zagotavljati čim večjo fleksibilnost, da se zagotovi aktivno sodelovanje ponudnikov v tem postopku glede predlaganja rešitev in oblikovanja vsebine javno-zasebnega partnerstva;
Zakonska ureditev javno-zasebnega partnerstva mora omogočati take pravice na zgrajenih objektih javne infrastrukture in drugih državnih nepremičninah, ki omogočajo ustrezno zavarovanje posojil zasebnega partnerja, torej so » bankable « (lastninska pravica, morebiti stavbna pravica); v zvezi s tem je treba spremeniti pravno ureditev grajenega javnega dobra v Zakonu o javnih cestah, Zakonu o železniškem prometu in Zakonu o graditvi objektov , tako da bo omogočen t.i. nelastninski koncept javnega dobra, po katerem je javno dobro lahko tudi v zasebni lasti; seveda je treba natančno proučiti in določiti ustavne meje te ureditve, saj mora biti zagotovljeno varstvo lastninskih upravičenj v tistih primerih, ko bi s razglasitvijo grajenega javnega dobra na nepremičninah v zasebni lasti lastniku ostala le gola lastninska pravica.
Institucionalizacija JZP v Sloveniji:
Čeprav bi dokončna odločitev o institucionalni strukturi veljalo sprejeti šele na osnovi vsaj preliminarne evidence potencialnih JZP projektov (po številu in tipu) v državi, se v tem trenutku kot najbolj primerna ocenjuje naslednja struktura:
- Centralna JZP enota z osrednjo nalogo razvoja vseh horizontalnih JZP politik in s spremljajočo vlogo izvajalca JZP projektov za tista področja, na katerih ne bi bile formirane sektorske JZP enote;
- Zelo omejeno število sektorskih JZP enot (1 do 2) z izključno nalogo vsestranskega vodenja JZP projektov na svojem področju, in;
- Svetovalno telo za JZP kot organ, ki bi svetoval pri ključnih vprašanjih vodenja JZP politike v države in bi predstavljal kanal za komuniciranje z javnostjo.
Centralno JZP enoto, ki jo je smiselno ustanoviti kar najhitreje, bo v vsebinskem delu odgovorna vladi kot celoti, v organizacijskem smislu pa bo vključena v sestavo ministrstva za finance, tako da bo njen vodja neposredno odgovoren ministru za finance.
Delovanje enote mora biti tesno povezano in usklajeno s proračunskim planiranjem in izvajanjem investicij v infrastrukturo ter z institucijami, ki so v Sloveniji odgovorne za javna naročila.
Zagotovljeno mora biti sodelovanje specializiranih uradnikov in zunanjih strokovnjakov ter izobraževanje uradnikov na resornih ministrstvih. Pri iskanju ustrezne institucionalne rešitve je potrebno tudi preveriti, ali bi lahko uporabili tudi rešitve, ki so bile za področje projektnega financiranja že uveljavljene z novim zakonom o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja.
Zakonodaja:
Zakoni, sprejeti v Državnem zboru: |
